2. del: Ko tek postane nekaj več – zgodba o Teci z Ano

Če bi me pred leti vprašali, ali bom kdaj vodila svojo tekaško skupino, bi se verjetno samo nasmehnila.

Dolga leta je bil tek moj izziv, moj boj, moja pot dokazovanja.

Potem pa se je nekaj začelo spreminjati.

V naslednjih letih sem se udeleževala številnih rekreativnih prireditev in dosegala lepe rezultate.

A vedno bolj me je začelo veseliti nekaj drugega – proces, ljudje, napredek drugih.

Medtem sem zaključila študij in se zaposlila kot učiteljica matematike in fizike na osnovni šoli. Učenje mi je bilo blizu – razlagati, voditi, iskati načine, kako nekomu približati nekaj zahtevnega.

Popoldne pa sem še vedno živela za šport (atletiko in tek). Trenirala sem sebe, otroke, kasneje pa sem preko različnih društev začela voditi tudi odrasle.

In prav pri odraslih sem začela opažati nekaj pomembnega.

Večina ni imela težav z voljo. Imeli so težavo z dvomom: “Ne znam, nisem dovolj hitra, prepozno sem začel.” Te stavke sem poslušala znova in znova. In vsakič sem v njih slišala del svoje zgodbe – poškodbo, stagnacijo, slabokrvnost, čakanje.

Takrat sem začela razmišljati drugače. Kaj, če bi ustvarila prostor, kjer rezultat ni prva stvar? Kjer je v ospredju zdrav napredek. Kjer je dovoljeno imeti slab dan. Kjer razumeš, zakaj treniraš, ne samo koliko.

V glavi sem imela izdelan načrt. Strukturo treningov. Vizijo skupnosti.

Manjkalo mi je samo eno – pogum.

Bilo je leto 2022. Korona je že spremenila vsakodnevno rutino. V glavi sem imela plan treningov za odrasle – strukturiran, premišljen, pripravljen. A sama si nisem upala.

Premlevala sem. Polna dvomov: "Kaj če ne uspe? Kaj če nihče ne pride? Kaj če nisem dovolj dobra?"

Aljaž je skoraj vsak dan poslušal isti stavek:“Imela bi svojo skupino … ampak ne vem, kako začeti.”

On je verjel vame, ko sama še nisem.

S svojo podporo, nasveti in spodbudo mi je pomagal narediti prvi korak. Ustvarila sva spletno stran, različna socialna omrežja, pripravila Facebook oglas in organizirala dva brezplačna spoznavna tekaška treninga.

Spomnim se tiste prve nervoze. Spraševala sem se, ali bo kdo sploh prišel.

In potem so prišli. Z različnimi zgodbami, različnimi cilji, različnimi strahovi.

Danes z nasmehom pomislim, da z večino tekačev, ki so se takrat udeležili prvih treningov, še vedno tečemo skupaj. To pove več kot katerikoli rezultat.

In tako ni nastala le skupina. Nastala je skupnost.

Skupina, kjer se podpiramo – ženske in moški, začetniki in izkušeni tekači. Kjer hitrejši spodbujajo počasnejše, kjer je napredek vsakega posameznika zmaga za vse.

Tako se je ustvarila tekaška skupina Teci z Ano. Iz dvoma. Iz poguma. In iz želje, da tek postane nekaj več.

Vizija Teci z Ano

Teci z Ano ni nastala iz ambicije po rezultatih. Nastala je iz izkušenj. Iz občutka, kako je, ko telo ne sodeluje in iz spoznanja, da napredek ni linearen.

Ne treniramo zato, ker “moramo", ampak zato, ker lahko in želimo. Vsak trening ima svoj namen – fizičen in mentalen. Vzdržljivost, moč, tehnika, a tudi poslušanje telesa in gradnja samozavesti. Pavza ni poraz, utrujenost ni šibkost.

Morda je to največji dosežek moje poti – ne medalje, ne evropsko prvenstvo, ampak to, da lahko danes drugim pomagam do njihove zmage in boljšega počutja.

Če razmišljaš, da bi začel/-a, pa nisi prepričan/-a, ali si “dovolj pripravljen/-a” – naj ti povem nekaj: Nihče ni. Tudi jaz nisem bila. Ne pri prvem krosu. Ne po poškodbi. Ne leta 2022, ko sem odprla svojo skupino. Ampak včasih moraš narediti prvi korak, še preden si popolnoma pripravljen.

Če med branjem čutiš, da bi tudi ti rad/-a naredil/-a spremembo, potem je morda čas za prvi korak.

Ni ti treba biti pripravljen/-a. Ni ti treba biti hiter/-a. Dovolj je, da prideš.

Pridi na trening. Spoznaj skupino. Naredi prvi kilometer z nami.

Morda se bo prav tam začelo nekaj, česar si danes še ne znaš predstavljati.

Mi tečemo naprej.

Vprašanje je samo – greš z nami? 🧡