1. del: Moja tekaška zgodba – od vrtčevskih krosov do evropskega prvenstva

Moja tekaška zgodba se ni začela v odraslosti. Začela se je že v vrtcu, natančneje na vrtčevskem krosu.

Že kot deklica sem bila izredno tekmovalna. Spomnim se občutka na startu – majhna, a odločena. Nisem tekla zato, ker bi morala. Tekla sem zato, ker sem hotela biti med najboljšimi.

Pred atletiko sem trenirala ritmično gimnastiko in igrala klavir. Oboje me je učilo discipline, občutka za ritem in vztrajnosti.

A v meni je bilo preveč energije za mirno sedenje in popolne koreografije. Potrebovala sem gibanje, hitrost, izziv.

V osnovni šoli sem se pridružila krožku atletike, kjer smo se spoznali z osnovami teka.

Kmalu sem začela trenirati resneje – pridružila sem se Atletskemu društvu Kronos, kjer sem imela odlično trenerko Bojano in ekipo. Tam sem prvič zares začutila, kaj pomeni pripadati športu. Pridobila sem znanje o sami tehniki teka, metih, skokih in se naučila pravilnega ogrevanja, tehnike odriva, dela rok, ritma koraka. Spoznala sem, da atletika ni le tek po občutku, ampak preplet discipline, tehnike in razumevanja lastnega telesa. Tako sem pričela z osvajanjem medalj na srednjih progah in na krosih.

A medtem, ko so dekleta okoli mene blestela v sprintih in sedmeroboju, sem jaz hrepenela po daljših razdaljah. Po tempu, ki te preizkusi. Po občutku, ko moraš zdržati.

Trenerka je to prepoznala in me podprla. Napotila me je tja, kjer bom lahko razvijala svojo vzdržljivost. Tako sem se pridružila treningom v  Atletskem klubu Domžale.

V prvih nekaj mesecih je forma strmo rasla. Treningi so bili odlični, napredek očiten. Bila sem v obdobju, ko se začne kazati pravi potencial.

Potem pa je prišel trenutek, ki mi je za vedno spremenil življenje.

Začele so se pojavljati bolečine v golenih, zaradi katerih sem bila primorana upočasniti tempo in postopoma tudi opustiti treninge. Spomnim se obdobja, ko nisem mogla preteči niti 100 metrov v kosu. Noge so postale trde in boleče, kot da bi me nekdo zategnil od znotraj. O teku v klanec sploh nisem več razmišljala. Kar je bilo prej lahkotno in samoumevno, je postalo naporno in omejujoče. Telo mi je jasno pokazalo, da potrebuje čas in da talent brez poslušanja lastnih meja ne zadošča.

Zdravnik mi je postavil diagnozo: kompartment sindrom in razložil, da sem treninge stopnjevala prehitro – mišice so rasle in ob naporu otekale, njihova čvrsta ovojnica pa se temu ni mogla prilagoditi.

In vse to se je zgodilo ravno v prehodu iz osnovne v srednjo šolo – v obdobju, ki je za športnika pogosto ključno – sem bila jaz primorana nehati.

Ne zato, ker ne bi hotela, ampak ker nisem bila sposobna teči.

Bilo mi je zelo težko. Gledala sem dekleta, ki so napredovala, osvajala osebne rekorde in medalje. Telo, vajeno vsakodnevnega gibanja, je naenkrat obstalo. V puberteti, ko se že tako vse spreminja, sem pridobila še nekaj kilogramov. Za nekoga, ki je bil vajen občutka lahkotnosti, je bil to hud psihični udarec.

Starši so naredili vse – redne masaže, fizioterapije, pregledi.

A pomagal je le čas.

Pridružila sem se treningom v Tekaškem klubu Šmarnogorska naveza in vztrajala. Brez posebnih rezultatov. Brez velikih prebojev. Do leta 2017.

Takrat smo imeli v okviru študija redni zdravniški pregled. In tam sem končno dobila odgovor, ki ga nisem pričakovala – bila sem izredno slabokrvna. Vrednost feritina je bila 3,6.

Po jemanju železa si je telo počasi opomoglo. Energija se je vračala. Treningi so končno začeli dajati rezultat. Prvič po dolgem času sem imela občutek, da ne treniram proti svojemu telesu, ampak z njim.

Leto 2018 je bilo prelomno.

Na 10 km sem postavila osebni rekord – malo pod 40 minutami. Istega leta sem osvojila 3. mesto na državnem prvenstvu v disciplini gor/dol in se uvrstila na evropsko prvenstvo v gorskih tekih v Skopju.

Redno sem začela osvajati tudi medalje na rekreativnih tekih po Sloveniji in tudi v tujini.

Po letih stagnacije, dvomov in potrpežljivosti sem si lahko rekla: vredno je bilo.

Moja pot ni bila linearna. Bila je polna vzponov, padcev, vprašajev in čakanja. A ravno ta pot me je oblikovala – ne samo kot tekačico, ampak kot osebo. In brez vseh teh ovinkov danes ne bi bila tam, kjer sem.